Ko sem se sprehajala po mestu, polnem turistov, je do mene pristopil starejši par. Ker nista znala slovensko ali angleško, jaz pa tudi ne njunega jezika, sta se mi samo prijazno nasmehnila in pokazala piko na zemljevidu. Z veseljem sem ju pospremila do želene točke, kjer sta se mi še enkrat nasmehnila v pozdrav, jaz pa sem jima pomahala. Brez besed.

In kakšen bi bil svet brez besed? Brez izgovorjenih besed, ki imajo to moč, da poletijo, se izgubijo, ljubijo ali bolijo … Če bi govorili le dotiki, le nasmehi, le pogledi. Verjetno si takšnega sveta ne znamo niti predstavljati. Svet brez klepetanja, pogovorov, elektronske pošte, SMS sporočil … No, verjetno bi bili naši starši kar veseli, če ne bi kar naprej tipkali »esemesov« ali čvekali po telefonu.

Pa vendar ta svet obstaja, čeprav ga v množici (površno) izgovorjenih besed dostikrat niti ne opazimo. Je tisti svet, ki se zdi skorajda neopazen: to so tisti dotiki dveh rok, ki govorijo sami zase. So nasmehi, potegnjen...