Večeri se. Sinjina poletnega neba je potemnila v zamolklo modro, ozračje se je nekoliko shladilo. Brez svetilke se pod milim nebom skorajda ni več mogoče znajti. Prebivalci dneva so poniknili v mraku, iz katerega se obotavljaje porajajo prvi ljubitelji teme. Nekateri glasno, drugi tiho in pritajeno, z očitno željo, da bi bili neopaženi. Tudi pisano cvetje, ki je podnevi bahavo privabljalo žuželke, je v temi izgubilo svoj blišč in živobarvni metulji so se skrivnostno porazgubili v svoja skrita prenočišča. Dan se spreminja v noč, v vsej njeni brezbarvni čarobnosti ...

Nenadoma kot prikazen iz teme vznikne metulj, ki v soju svetilke odseva bogate, skoraj ognjene barve. Toda takoj potem, ko je pristal, nam je izginil izpred oči. Zaman ga iščemo z očmi, kljub temu da strmimo ravno tja, kjer je pristal. Šele podrobnejši pogled nam izlušči obrise srednje velikega metul...