Kljub pesimističnemu vzdušju je v Sloveniji tudi več znakov preganjanja strahu in volje do sprememb.

Po Šentjoštu so se zgodile še Rovte. Hvaležni smo pogumnim organizatorjem in drugim domačinom ne le za obeleženje spomina na žrtve, pač pa tudi za vztrajnost, da prikrita, zamolčana, oskrunjena in zatrta resnica pride v narodno zavest. Kljub ustrahovanju in pritiskom so kljubovali ter širni Sloveniji posredovali desetletja zamolčano bolečino, žrtve na farnih ploščah pa so jih položile v svoj prerani grob tik pred domačim krajem ali po jamah in rudnikih širne Slovenije.

Redki so bili sposobni deliti gorje, ki so ga preživljale žrtve terorja, a žal še danes ni sočutja. Prva učiteljica Mimi je po vojni v Rovtah trpela z otroki brez očetov, učitelj pa je, ko je v razredu dojel žalost otrok, šel iz razreda in se zjokal. Kakšni ljudje smo, bi rekel Justin Stanovnik, da nam te bolečine ne omehčajo src? Kakšni akademiki so to, ki ob cesti vpijejo nad ljudmi, ki gredo objok...