Leto 313 po Kristusu, leto znamenitega Milanskega edikta, ko je cesar Konstantin dal kristjanom politično svobodo, tako rekoč pomeni civilno rojstvo krščanstva: kristjan neha biti katakombaš, ilegalec, človek za zveri v cirkusu, ampak s svojo vero polnopraven rimski državljan.

V pasusu svojega partizanskega dnevnika se Kocbek sreča s hrvaškim monsinjorjem Rittigom. V pogovoru mu hoče razložiti smisel svojega krščanskega socializma: »Naše gibanje hoče, da bi se katoliška Cerkev očistila s tem, da bi se vrnila v predkonstantinovsko dobo.« (Navajam po spominu).

Ali je s tem Kocbek hotel, da bi se kristjani spet vrnili v katakombe? Gotovo ne. Moralo je iti za zgodovinski spodrsljaj, saj bi njegova zahteva veljala 70 let pozneje pod cesarjem Teodozijem, ki je krščanstvo razglasil za državno vero, kar je tudi povzročilo maščevalne nastope proti poganstvu. Kocbek bi bil torej zgodovinsko pravilneje rekel, da se mora Cerkev vrniti v predteodozijsko in ne v predkonstantinov...