»Ti pa ga sprejmi kakor moje srce« (Flm 1,12).

Trde so Jezusove besede: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec.« Zadenejo nas v srčiko naših navezanosti na ljudi, ki jih imamo radi in brez katerih si svojega življenja ne znamo predstavljati, ter obenem postavljajo pod vprašaj naše predstave o uresničitvi hrepenenja po izpolnitvi in sreči.

Bog nas je ustvaril za ljubezen, ki celo njemu povzroča največjo bolečino. Svojo ljubezen do človeka vedno znova primerja nežni ljubezni zaročencev. Človekova zavrnitev je zanj kot nevestina zavrnitev ženina, ki jo ljubi z vsem svojim srcem, in jo spremlja neizmerna bolečina ob zavesti, da človeka njegove napačne odločitve vodijo le v propad in nesrečo.

Resnično ljubezen zato neizogibno spremlja križ. Živeti za drugega pomeni nikoli končano odpoved samemu sebi, živeti bolj za drugega kot zase, deliti njegov...