Prišla je jesen, konec počitnic in nov začetek. Posebno zanje se je zdaj vse spremenilo: niso bili več sošolci v osnovni šoli, ampak so se razkropili po mnogih srednjih šolah in samo nekateri so še ostali skupaj, tako kot Tadej, Žiga in Maja, ki so se vpisali na isto gimnazijo in so se vozili z istim avtobusom.

»Kam je pa tebe zanesla pot v počitnicah?« je vprašal Žiga Majo.
»Bila sem daleč na jugu.«
»O, kul!«
»Ja, res lepo, na romanju sem bila.«
»Kaj? Kje?«
»V Medžugorju na romanju.«
»O, bed!« se je zgrozil Žiga.
»Ne, res, lepo je bilo.«
»Romanja so za stare, ne? Ste vso pot molili rožni venec?« se je fant posmehnil.
»Ne, itak da ne. In res je bilo dobro. Botra mi je to pot namenila kot birmansko darilo, ker se ne pokvari, ne zapraši, ne stoji nekoristno na polici, ampak se zapiše v srce z vsem, kar sem novega spoznala!«
»Uf, to je pa sistem, ki ga uporablja tudi moj boter!« se je zdaj oglasil Tadej. »On me je povabil v hribe, kjer s...