Srečanje na deset tisoč metrih

Na sosednji sedež v letalu se je usedel krepak možakar resnega, ne preveč prijaznega pogleda. Omara. Komaj je imel dovolj prostora za svoje noge.

Dejal sem mu, da lahko sedi pri oknu, kjer je bilo njemu dodeljeno mesto, pa se je zahvalil za mojo ponudbo in okno prepustil meni, češ, kadar sam vzleta iz Podgorice v rodni Črni gori, rad pogleda njemu poznane domače kraje, zdaj pa za gorenjske vasice to priložnost daje meni.

Po razgledovanju sem se prepustil branju časopisov, ni pa ušlo mojemu pogledu, da se je tik pred vzletom in še kasneje po pravoslavno pokrižal. Čez čas sem vzel v roke novo molitveno revijo Magnificat z Marijo Pomagaj na naslovnici. Ko smo (sicer nekoliko trdo) pristali, se je spet pokrižal, jaz pa sem dodal: »Hvala Bogu, pa smo srečno prišli.«

Vprašal je: »I ti vjeruješ u Boga?« Prikimal sem, sam pa je nadaljeval, da je po mladostnem blodenju vedno bolj spoznaval, kako ga Bog ves čas varuje, da na N...