Ivan Pregelj, najbolj samosvoj med slovenskimi pisatelji (2)

Jaz vem, da ne morem biti velik, ker moj narod ni velik, je nekje zapisal Ivan Pregelj.

Debata o tem, kaj je na tem svetu veliko, traja od začetka človeškega rodu. Velik narod, velik pisatelj? Kako gre to skupaj? Ali sploh gre? Pregelj, glejte, si s tem ni pretirano belil glave. On je preprosto pisal oziroma pel, »kakor mu je Bog grlo ustvaril«, prosto po Prešernu. A njegovo petje ni bilo tako preprosto. Njegov jezik ga izdaja. In o tej, jezikovni »veličini« bi bilo potrebno reči še nekaj besed. Ali pa se ji čisto preprosto ukloniti:

»Luč slepari nad poljem. Globi ga. Bregove in gmajne onstran vode tesni. V svoji luči in barvi živi polje. Dvakrat na leto oživi še drugače: poltno v žejni sli pekoče soparice ob sveti Ani, trudno v težki togi meglenega svetega Simona in Jude … Saj je sorško polje in ne iz evangelistovega Razodetja. A podobno mu je. Viharji in vetrovi se usipljejo nadenj od v...