Za naravne jezike bi pri primerjalnem vrednotenju lahko rekli, da so si na splošno enakovredni. Izraz “na splošno enakovredni” pri tem pomeni upoštevanje dveh pogojev: jezik je treba obravnavati celovito (ne le posameznih poglavij, npr. besedotvorja ali pravopisa), enakovrednost pa se nanaša na zadostnost / ustreznost v razmerju do sporazumevalnih potreb domače jezikovne skupnosti – če se potrebe spremenijo ali povečajo, se v jeziku sproži obujanje dotlej “spečih” izraznih možnosti ali razvijanje novih. Trditve npr. o posebni revnosti, okornosti, težavnosti ali “neperfektnosti” jezika lahko temeljijo na posameznikovem neznanju (neobvladanju) tega jezika ali pa na prehitrem posploševanju ugotovljenih “pomanjkljivosti” pri izoliranih primerjavah. Zato npr. ne bomo rekli, da je angleščina reven jezik, čeprav se zdijo njene besedotvorne možnosti za manjšalnice (v primerjavi s slovenskimi) skoraj nikakršne (prim. mizica – small table, bratec – little brother). Po dru...