Slovenska družba tone pod težo neporavnanih svinčenih krivic in okamenelih laži

Zgodila se je krivica. Velik del družbe se upravičeno zgraža in glasno protestira, ker je bil eden med nami obsojen po krivem. Ljudje so zaskrbljeni, vedo, da je krivica nalezljiva.

Krivica, kot vsako zlo, je nalezljiva, ker je varljiva. Ustvarja lažnivi videz, da je bližnjica do uspeha, katerega ceno plača drugi. A kdor krivico prizadene, kmalu spozna še skriti del cene, ki jo odslej plačuje sam. Kot nevidno breme mu storjeno zlo leže na dušo in ga oklepa, dokler ostaja krivica neporavnana.

Kako ne bi bila krivica, podprta z lažjo, nalezljiva v družbi, kjer skozi več kot pol stoletja ob neizmerni gori krivic, prizatetih tisočem rojakov, ni bilo zadoščeno pravici? Kako naj bi ne bila nalezljiva v deželi, prepojeni z nedolžno krvjo? Kako ne bi poganjale vedno nove krivice ob bremenu krivic, ki so legale na vest vsega naroda brez prestanka, skozi krvava in svinčena desetletj...