Duhovni pisatelj Maurice Zundel je že pred časom zapisal: »Pravi problem današnjega človeka ni več, če in kako bo živel po smrti, ampak če in kako bo še živ pred smrtjo.« Koliko je danes ljudi, ki neozdravljivo bolni umirajo osamljeni, zagrenjeni, brez tople človeške bližine, brez prijateljske in tolažilne besede. Nehote se zato sodobnemu človeku postavlja vprašanje: Kako bo pa z mano, kje, kako in na kakšen način bom umrl? Bom moral trpeti, bo kdo ob meni, bom deležen primerne oskrbe in spremstva?

Pred leti sem z zanimanjem prebral knjigo Andréja Frossarda Duhovno trpljenje obstaja, srečal sem ga. Pred kratkim pa sem na Jakobovi poti po Franciji naletel na podobno knjigo avtorja Fanguya Châtela s pomenljivim naslovom: Kako ostati živi do smrti? Kot izobražen psihoterapevt in teolog že dvajset let deluje tudi kot prostovoljec pri spremljanju bolnikov, ki so v paliativni oskrbi, to je v zadnjem stadiju neozdravljive bolezni, tik pred smrtjo. Na podlagi š...