Jaz pa pridem, da zberem vse narode … Položil bom nanje znamenje« (Iz 66,18).

Zadnja stran knjige preroka Izaija usmerja naš pogled k eshatološkim dogodkom človeštva, k velikemu zbiranju vseh narodov v Jeruzalem, ki ga pripravlja Bog po svojih zvestih, poslanih, da bi pripeljali svoje brate na svojo sveto goro, v svojo hišo. To je kot odgovor na vprašanje, ki ga v evangeliju postavlja »nekdo«, ki lahko zastopa slehernega od nas, saj je vprašanje o lastni rešitvi navzoče v vsakem srcu: »Ali je malo teh, ki se bodo zveličali?« (Lk 13,23). Zbiranje vsega človeštva v Jeruzalem, v skupnost z Bogom, je Božji načrt za človeštvo od stvarjenja sveta, načrt, ki ga je greh ranil, a je vedno navzoč v Božjem srcu. Zbrati vse brate je bistvo zgodovine odrešenja, je uresničitev edinega velikega načrta Božje ljubezni za nas.

To zbiranje je mogoče, ker je Bog sam na človeštvo položil znamenje. To, kar prerok Izaija oznanja kot prihodnost, mi poznamo uresničeno na križu, v Kristusu,...