»Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce …« (Lk 12,34)

Človek je in vedno bolj postaja to, kar nosi v svojem srcu. Čeprav si prizadeva prikriti najbolj skrite kotičke svoje notranjosti, se nenehno razkrivajo v njegovem odnosu do Boga in ljudi, s katerimi živi. Človek, čigar srce je polno pohlepa in zavisti, teži po dobrinah tega sveta in oblasti. Do ljudi, s katerimi biva, je neprizanesljiv. Ker se utap lja v občutkih lastne večvrednosti, druge ponižuje in se jim posmehu je. Naklonjenost onih, ki mu služijo za sredstvo, da doseže to, kar si želi, si pridobiva s hinavsko podkupljivostjo. Hlepi po oblasti in v svoji zahrbtnosti ne izbira sredstev, da na poti do želenega odstrani vse, ki se mu kakorkoli upajo zoperstaviti. Vztrajno jemlje in okrog sebe seje smrt in nič. Njegovo nikoli potešeno hlepenje se razkraja v vedno večjem »umanjkanju Boga« v njegovem življenju. Božjega obiska se ne nadeja in ga ne pričakuje, saj je vse njegovo obzorje omejeno na ta svet...