Vsaka pot se začne s prvim korakom, tudi moja se je. Prvemu koraku je sledila vožnja z vlakom na letališče, potem prelet ekvatorja in končno prihod na cilj: Rio de Janeiro. Tam so me pričakali gostitelji iz župnije Itaboraí v bližini Ria. Prvi dan je bil zelo zanimiv, veliko novih nasmejanih obrazov, ki so izžarevali notranji mir in pristno srečo. Vsak me je želel spoznati, se fotografirati z menoj in malce poklepetati. Veliko jih še nikoli ni spoznalo tujca. Pripetilo se mi je tudi, da sem spoznala gospoda, starega več kot 50 let, ki mi je v pozdrav dejal konnichwa in se priklonil. J Vsi so bili navdušeni nad Slovenijo, pa čeprav ne vedo, kje natančno sploh je (dobra stran tega je, da nas ne zamenjujejo s Slovaško J). Večina ne govori nobenega tujega jezika.

Pri gostiteljski družini smo tako prve dni preživeli skoraj v tišini; naši »pogovori« so bili zelo kratki: »Si lačna, si žejna? Želiš uporabiti tuš?« Potem pa smo odkrili, da če oni uporabljajo preproste besed...