Še malo, pa bom imel čas, si mislim, tako kot mnogi, pred odhodom na dopust. Pričakovanja so velika. Nadoknaditi bi hotel marsikaj, kar sem skozi leto morda malo pustil ob strani. Čas za urejanje nove pesniške zbirke, za stik, za igre in sprehode, za pogovore z ženo in otroki, za srečanja s prijatelji. Med letom vse preveč hitim v prepričanju, da nimam časa za vse, kar bi moral storiti. Morda živim preveč v prihodnosti, v načrtih, v še nedokončanem delu, v službenih obveznostih, sedanjost pa neopazno polzi skozi prste in je že ni več. Nisem ravno pravi, da bi delil nasvete o človeškem času, zagotovo pa bi moral kaj več o njem prebrati in premisliti. V teh dneh pred odhodom na počitnice sem brskal po knjigah in prav hitro me je streznilo nekaj dragocenih opominov.

Jean Vanier v knjigi Skupnost in rast pravi, da »prijatelj časa le-tega ne zapravlja tako, da ves dan tarna, da ga nima. Ne bori se s časom. Sprejema ga in ceni.« Sprejeti. Prvi opomin. V knjigi Gospodar prstanov G...