Kristjani, se zdi, nismo prav posebej zaželeni v sodobni družbi. Od tega, da nas prezirajo ali potiskajo v zasebnost, pa vse do tega, da nas verbalno napadajo. Velika večina ateistov in agnostikov bi sicer zavoljo strpnosti priznala, da je neka oblika krščanstva, ki pridiga harmonijo in prijaznost do sočloveka, se je pripravljena prilagoditi modernemu svetu ter drži zdravo distanco do raznih svetopisemskih »pravljic«, nikogar »ne obsoja« in je tolerantna do drugače mislečih, dobra za družbo.

Vera v Jezusa Kristusa pa ni humanizem ali kakršen koli filantropizem. Je ni mogoče utemeljiti na naravnih zakonih, čeprav to ne pomeni, da je iracionalna. Bog je nadnaraven, pa vendar logičen. Vse krščanstvo je kot neka posebna matematika, ki sicer drži, vendar ob zelo nenavadnih in nemogočih robnih pogojih, ki jih je treba brez dokaza sprejeti. Kristjani premnogokrat nasedemo pasti razlaganja krščanske morale na podlagi »naravnih zakonov«. Religija, pravimo, je koristna za družbo, ker...