Ivan Pregelj, najbolj samosvoj med slovenskimi pisatelji (1)

»Tam je košček sveta, tako svoj, da mu ne vem imena. Čudovit svet, sredi med žarkostjo južnega sonca in senco hladne severne noči. Tam je čudna tesnost dolin. Pobočja hribov so tako strma, da bolijo: z južne v severno, z vzhodne v zapadno stran, sama vase kakor v lijak. Strašni, okameneli slapovi, onemeli v večno grozo dna, ki je bilo v pradavnini jezero. Jezero je odteklo, toda vode niso usahnile. Neskončno je ondi bogastvo voda, vrelcev in rose. Strašne so pomladne in jesenske povodnji. Vsako leto hočejo človeških žrtev. Kadar pa napolni poletni dan tihe doline, vonjajo sončni lazi kakor v pohoti, kakor v poltenosti, ki veje iz Rubensovega cvetočega mesa. A samo tri korake za ovinek pojdi, pa boš kakor v mrzli kopeli. Še ni zamrla romanca na tvojih ustnicah, in že te je streslo v baladni grozoti.«

Tak je začetek Pregljeve novele Otroci sonca, ki je izšla med obema vojnama kot 26...