Ekonomska kriza je prebudila ljudi, da so začeli misliti: iztrgali so se avtomatizmu, vdanosti v (kapitalistično) usodo in znova odkrili vrednote, kakršne so upanje, ustvarjalnost, družbena solidarnost. Gospodarska recesija, pomanjkanje kapitala in grozeče upadanje standarda so iz njih iztisnili mišljenje nekako tako, kot se iz kepe snega iztisne voda. In ker so začeli misliti, so se spet ovedeli tega, da so ljudje. Pravzaprav bi bilo treba reči: da smo ljudje, ker smo se šele zdaj spet začeli zanimati drug za drugega. In smo začeli postajati odgovorni subjekti lastnega življenja. Tako se sliši, tako se bere, kamor se človek obrne: v dominantnih medijih, v novih angažiranih kulturnih praksah, v socialno prebujenem akademskem diskurzu. Nastal je vtis vsedružbenega dogodka: spontanega, nezadržnega, nujnega; in znova se pojavljajo »velike ideje«, nič manjše, kot so tiste o prevrednotenju vse (poosamosvojitvene) zgodovine, o radikalnem preporodu in novem začetku. Skratka: začeli smo mis...