Ko sem pred dobrimi tridesetimi leti poslušal pripoved mlade profesorice slovenščine o pogostnih napakah, ki jih popravlja v spisih svojih učencev, me je presenetilo njeno ostro zavračanje besede čedalje (v zvezah čedalje bolj, čedalje več, čedalje manj, čedalje lepši …). Kaj bi utegnilo biti z besedo čedalje narobe, ni povedala, od dijakov pa je zahtevala, naj namesto te uporabljajo besedo zmeraj ali vse (zmeraj bolj, vse bolj, vse lepši …). Srečanje je bilo bežno, pozneje pa profesorice sploh nisem več slišal, zato mi je ta primer ostal v spominu samo kot izolirano čudaštvo, eno izmed takih, na kakršnih »jahajo« slabi lektorji ali po kakršnih se nekdanji dijaki na obletnicah mature šaljivo spominjajo svojih profesorjev.

V radijskem jezikovnem kotičku (jutranji svetovalni servis na prvem programu Radia Slovenija) pa se je pred nekaj dnevi oglasil poslušalec ne z vprašanjem, temveč kar z ostrim pozivom k organiziranemu zatiranju be...