Ali bi nekomu, ki ga vidite prvič, zaupali ključe svoje hiše ali svojega stanovanja? V današnjem času, ko nas zgodbe iz medijev skoraj prepričujejo, da sploh ni dobro zaupati, se zdi zaupanje popolnim neznancem zares nenavadno. Pa vendar se dogaja. Na vsakoletnem evropskem srečanju mladih – romanju zaupanja – prireditelji povabijo družine, da ponudijo romarjem prostor v svojem domu. Poleg velikega števila mladih, ki si želijo novo leto pričakati z molitvijo, pesmijo in tišino, me prav ta vidik romanja vsako leto najbolj nagovarja. Topel sprejem, gostoljubje, hrana, prevozi, obenem pa ti, popolnemu tujcu, prvi dan izročijo še ključe in ti povedo kodo za vstop v stanovanje. Takšna izkušnja zaupanja me vedno znova bogati. Brat Alois je v pismu K novi solidarnosti zapisal: »Zaupanje ni slepa lahkovernost; to ni lahka beseda. Je rezultat izbire, plod notranjega boja. Vsak dan smo pozvani k temu, da se odločimo za zaupanje, namesto za zaskrbljenost.« Ne vem, kaj mi bo prinesel jutr...