Kako se srečevati in sprejeti demenco staršev?

Veseli smo, ko srečamo koga po mnogih letih, pa nas še vedno pozna in se spomni kakšnih drobnih stvari iz časa, ko smo se zadnjikrat videli. Za ljudi, s katerimi leta in leta živimo skupaj, se nam zdi samoumevno, da se bodo za vedno spominjali vsega, kar smo skupaj doživeli. Predvsem pa vsega dobrega.

Ne morem in ne morem pozabiti znanke, ki mi je zelo žalostna tožila o svoji mami, ki je pred kratkim umrla, še vedno pa jo muči, kako jo je srečevala v času pred smrtjo. Mama je bila stara več kot devetdeset let in je bila v zadnjih dveh letih v domu za stare. Bila je sicer zelo pozabljiva, občasno rahlo zmedena, ampak vedno je nekako vedela, da je ta, ki prihaja k njej, hčerka. Ob zadnjih srečanjih pa je ni več poznala.

»Pomislite, mama me sploh ni spoznala, mene, svoje hčerke, ki sem bila toliko let ob njej in sem zanjo tudi ves čas skrbela. Pa tako dobro sva se razumeli.« Skoraj nisem mogla verjeti, da je zna...