Dopust, presvetljen pogled v naše globine

Še v svetovnem merilu se v visokem poletju dogajajo povsem druge stvari kot sicer. Žariščni zublji ne plamtijo več skozi vsa poročila, politiki so na dopustu. Drugi ljudje tudi. Vse razpršeno v vse mogoče smeri. Dopust, oddih, počitek. Plaže golote in ples teles. Kje v tišinah in tihotah pa duhovne vaje. Romanje na božjepotni kraj, da se z duše in iz vseh znojnic izcedijo strupi, ki morijo duhá. Kes in nov začetek. Vonj po odpuščenem. In še po Steinerjevo: »Da mi je biti drevo, veje bi stezal v višine; v trdo, a dobro zemljó zakopal bi korenine.«

Naš stik s stvarstvom in Stvarnikom. Ko ta nenehno ustvarja, »govori iz viharja«. Zato se nam na osebni in skupni ravni dogajajo tako nepredvidljive stvari. Jih razumemo ali pa jih ne. Sprejemamo ali zavračamo. Ene nas ubijajo, druge vračajo smisel v življenje. Ob tem nam je dano spoznavati in malce tudi razumevati dvojnostnost naših ravnanj in dogodkov. Stvarstvo s človekom vred...