Luč, ki privlači tudi neverne, polverne in drugače verne

Romarska pot je vaja za pot do nebes. Ko hodimo peš ali ko se mučimo s svojimi vozili v gostem prometu nekemu svetišču naproti, ponazarjamo naše potovanje skozi življenjski cik-cak proti končnemu cilju, ki je Bog. Ko vstopimo v svetišče in se najprej spovemo, smo kakor na sodni dan sojeni in očiščeni. Ko se nato približamo zlatemu oltarju in prejmemo obhajilo, smo poveličani in združeni z Bogom.

Ko greš dandanašnji po največji evropski romarski pešpoti k sv. Jakobu v Kompostelo, srečaš nemalo ljudi, ki tega romarskega vzorca nimajo. Hodijo proti Santiagu, ker iščejo samega sebe, ker hočejo doživeti nekaj novega, ker preizkušajo psihofizične sposobnosti, ker preprosto nočejo izpustiti »evropskega kulturnega itinerarija«- kot Jakobovo pot imenuje »politično korektna« bruseljščina.

Sprva ti gredo na živce. So na božji poti, a Boga ne častijo. Hodijo po naši, se pravi po katoliški poti, se kakor vtihota...