Jezus je resda imel skromno življenje, a se vendar od časa do časa ni branil razkošnih trenutkov. Kar trije izmed štirih evangelijev poročajo o grešnici, ki je z nardo pomazilila Jezusovo glavo oziroma noge in s tem v nekaj trenutkih zapravila 300 denarijev, t. j. skoraj enoletno povprečno plačo (glej Mt 26,6–13; Mr 14,3–9; Jn 12, 1–8). Ni trajalo dolgo, da je Jezus prejel očitek, podoben tistemu iz naslova tega prispevka: »Čemu ta potrata dragocenega olja? Saj bi se lahko to olje prodalo in dalo ubogim!« (Mr 14,4–5). In res: čemu? Zato, ker je Jezus vedel, da ne gre za bahavo razkošnost, ki bi bila sama sebi namen, temveč za skesano srce, ki v Jezusu prepozna odrešenika. V svoji ganjenosti mu je pač dala vse, kar je imela. Tega se Jezus ni branil, čeprav je šlo za precejšnje premoženje. In to je moj odgovor na vprašanje o bogati okrasitvi naših cerkva.

Maziljenje z dragocenim nardinim oljem je bila grešničina usluga Jezusu. Verjetno ni bila dosti poučena o Jezusu, pa venda...