Dež je prijetno ohladil ozračje. Večerni sprehod je dobro del po celodnevnem sedenju pred računalnikom. Pot je vodila med vinogradi v polni rasti. Zelenje se je bohotilo in z vso silo raslo v vse strani. Če bi večina vinogradnikov svoj vinograd obdelovala na ekološki način, ki – mimogrede – ne prinaša bistveno manj pridelka, bi bila idila skoraj popolna. Po rahlem vzponu in hoji po vrhu hriba sem bil poplačan s pogledom na čudovito igro pravih oblakov, ne tistih, ki nam jih rišejo neznana letala z za javnost neznanimi kemikalijami, in na ravnino z zorečimi žitnimi polji, ki se je na koncu dvigala v zelene prleške griče. Za njimi Donačka gora, Boč, Pohorje … Vse odeto v večerni spokoj.

Bil sem sam. Pogled je segal od madžarske meje, hrvaških hribov do avstrijskih pobočij. Kako čudovita pokrajina. Če bi ostal tam nekje v nižini, ne bi nikoli videl te lepote. Pa tako malo je potrebno. Tudi v duhovnosti. Kako se duša spočije, čuti izostrijo, telo sprosti ob razgledu. Res, da s...