Cvetje spremlja človeka že od pradavnine. Vse velike civilizacije so na ostalinah pustile cvetlične sledi. Iz antike poznamo cvetlične poslikave vaz, nagrobnikov, cvetlične prispodobe so uporabljali starogrški pesniki in filozofi, kadar so želeli povedati nekaj posebno lepega, vzvišenega. Rimljani so praznovali s cvetličnimi venci na glavi, imenovali so jih corrona in tako smo v kasnejšem obdobju dobili vladarske krone. Rože so upodobljene na kamnitem okrasju gotskih katedral, sijejo iz pisanih vitrajev in reliefov. V Svetem pismu Stare zaveze so različice besede cvet uporabljene več kot petdesetkrat, največkrat cvetlice lilija, vrtnica in narcisa. »Naj vriskata puščava in goljava, raduje naj se pustinja in naj cvete kakor narcisa« (Iz 35,1). Tudi veliko svetnikov upodabljajo z rožo v rokah, najbolj poznana sta sv. Anton Padovanski in sv. Klara z lilijo, ali pa sv. Elizabeta s košaro vrtnic.

Ni slavja brez cvetja<...>