Velikokrat se baram, zakaj gre tako malo Korošcev in Korošic študirat na kako slovensko univerzo.

Ljubljana in njeno »pocrkano« neporavnano razmerje do slovenskega zamejstva in Slovencev po svetu! Kakor da bi ji mi bili hudo neprijetna sitnost, kakor da bi se nas hotela kar se da na naglo odkrižati. Kakor da bi komaj čakala, da bi mi izginili, da bi se najraje kar sami izbrisali.

Pretirano, zlagano? Morda se tako bere, čuje, je pa kruta resnica. Tako doživljanje nam daje vsakokratna ljubljanska oblast, vse od leta 1918, od razhoda po razpadu črno-žoltega avstro-ogrskega habsburškega cesarstva. Ko se je tudi v Ljubljani izvedelo, da bi bili koroški Slovenci radi pod isto skupno slovensko streho, je menda ljubljanski župan Ivan Tavčar zaprepaščen pobaral: »Kdo pa bo sitil te gladovne Korošce?« No, po koroškem plebiscitu 10. 10. 1920 je bil takih skrbi rešen, z njim pa vsa jara slovenska gospoda, ne le ljubljanska. Da o takratni beograjski čaršiji ne izgubljam besed....