»Kaj mi te doline, te palače, strehe slamante,/ ničevi predmeti, ki njihov čar je izpuhtel?/Reke, skalne stene, gozd, samote ljubljene, /če eno samo bitje manjka vam, ves svet je opustel!« Pogled na spokojno večerno planjavo, ki v svoji ljubki spremenljivosti nosi znamenja idealne arkadijske pokrajine, ne prinaša sreče: kajti nekoga ni – in vse je prazno, nikjer ni nikogar, svet je brez ljudi in stvari so brez smisla. Tako beremo v prelepi pesmi Osamljenost francoskega romantičnega pesnika Alphonsa de Lamartina: za človeka je svet nesmiseln brez drugega človeka, brez nekoga – za vsakogar ima ta beseda svoj pomen –; še več, človek v osami izgubi tudi samega sebe: ničesar ne pričakuje ne od prihodnjih dni ne od vesolja; in spremenjen v blodno senco motri sladke prizore na zemlji, kjer, kot pravi strašni verz, »sonce živih mrtvih nič več ne ogreva«.

Človek pa se lahko izgublja tudi v povsem drugačnih okoliščinah. Recimo tedaj, ko ga frenetična dejavnost družbe tako...