Ob 90. obletnici rojstva Ivana Hribovška

Večdesetletni molk je za pesnika posebno bridka usoda, zlasti če mu to usodo krojijo domače politične razmere in ideološke razprtije. To se je dogajalo pesniku Ivanu Hribovšku, ki je izginil v povojnih pobojih in morda leži v okolici Teharij, morda v Hudi jami, njegova rokopisna pesniška zbirka pa je čakala na natis v domovini do osamosvojitve.

Hribovšek je že zelo zgodaj opozoril na izjemen talent, ko je kot gojenec Škofovih zavodov objavil vrsto pesmi v zavodskih glasilih Jutranja zarja in Domače vaje. Njegovo nadarjenost je prvi zaslutil Janez Remic, urednik Domačih vaj in dejanski Hribovškov literarni mentor. Ko je po šestem gimnazijskem razredu zapustil Škofove zavode in šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Ljubljani, se je vključil v tamkajšnje društvo Žar, po posredovanju Jožeta Brejca se je pridružil skupini mladih krščanskih socialistov okrog Edvarda Kocbeka in v Dejanju...