Ko se približuje praznik apostolov Petra in Pavla, ki je običajno tudi dan duhovniških posvečenj, iz leta v leto bolj zaskrbljeno ugotavljamo, da se število novih duhovnikov manjša. Novomašna številka Družine nas je še pred dvema ali trema desetletjema razveselila z mladimi in nasmejanimi obrazi na dveh polnih straneh. Sedaj jih lahko preštevamo na prste.

Še bolj dramatičen je položaj drugod v Evropi. Če je v začetku krščanstva, v Pavlovem času in do konca prvega stoletja, veljalo nenapisano pravilo, prevzeto iz judovstva, da si dvanajst družin zasluži duhovnika (in ga je v resnici dobilo!), se je po dvajsetih stoletjih razmerje popolnoma obrnilo. V nekaterih evropskih državah, kjer so bili zaradi pomanjkanja duhovnikov že pred časom prisiljeni združevati župnije v pastoralne enote, se dogaja, da je en duhovnik, skupaj z enim ali več daikonov in izobraženimi laiškimi sodelavci – hvala Bogu, da obstajajo in da so mu v dragoceno pomoč –, odgovoren za dvanajst župnij. Kaj to k...