Kadar je govor o kakršnikoli prihodnosti, me oplazi misel: ali prihodnost sploh bo? Ali On, ki je rekel, da mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, ni rekel tudi, da se vrne na zemljo kakor tat, se pravi, ko ga ne bo nihče pričakoval? Svet bo tudi tisti dan živel svojo vsakdanjost, ljudje bodo delali, trgovali, se ukvarjali z bančništvom ali nogometom, ko bo On na vsem lepem spet tu.

Morda čez tisočletja, morda že jutri.

Toda dokler ga ni, lahko govorimo o prihodnosti, tudi o prihodnosti slovenskega krščanstva.

Kot religiozna struktura, kot hierarhična organizacija s svojimi škofijami in verjetno župnijami bo krščanstvo, če Zahoda ne preplavi Azija, obstalo tako v Sloveniji kakor drugod v Evropi, potem ko je organizacijsko zdržalo pritiske obeh protikrščanskih diktatur 20. stoletja. Sicer je morda treba Kristusovo besedo Petru o neuničljivosti Cerkve primerjati z neko drugo Gospodovo izjavo, manj optimistično: »ali bo sin človekov naš...