Če ima kdo čas, si tega ne upa glasno povedati.

Vsak dan poslušam radio že pred sedmo uro zjutraj in pogosto so prav zanimivi ljudje, ki se oglašajo na različne teme. Tudi ljudje z vseh koncev Slovenije, različnih starosti in različnih poklicev. Nekaterih potem še dolgo ne pozabim. Tako mi je ostala v spominu devetdesetletna gospa, ki je rekla takole: »Vse beži, še umreti ne bomo imeli časa.«

Ta izjava se mi je zdela prav zabavna. Lahko si predstavljamo, kako čisto drugačno je bilo življenje te stare gospe, ko je bila še otrok, ko je bila še mlada in ko so odraščali njeni otroci, ki zdaj tudi niso več mladi. Zdaj pa okrog nje vse beži in nihče nima več časa. Sama ob tem lahko samo strmi in se čudi. Razumeti pa seveda ne more.

Bilo bi zelo preprosto, če bi lahko res tako zelo bežali, da ne bi imeli časa umreti. Če bi bilo tako, bi mnogi ljudje morda še bolj hiteli, samo da bi ji ubežali. Mnogi to tudi dejansko poskušajo, na najrazličnejše načine. Ampak smrt...