Kristus nas ne kliče le enkrat, ampak večkrat, vse življenje. Prvič nas kliče pri krstu, pozneje pa prav tako. Najsi poslušamo Njegov glas ali ne: spet in spet nas ljubeznivo kliče ...

Kliče nas od ene milosti k drugi milosti, iz svetosti v sve­tost, dokler živimo.

Abrahama je poklical iz njegove domovine, Petra od mrež, Mateja od mitnice, Elizeja s polja, Natanaela iz njegove skritosti.

Vsi smo stalno na tem, da nas pokliče, od ene stvari k drugi. Nimamo mirnega kotička, neprestano se vzpenjamo k večnemu miru; in ko izpolnimo en poziv, nas čaka že drug.
Kliče nas vedno znova, da nas vedno znova rešuje. Spet in spet, da nas posveti in poveliča.

Kako dobro bi bilo, ko bi to doumeli! A le počasi si pri­svajamo veliko resnico, da Kristus tako rekoč hodi med nami in nas s svojo roko, pogledom ali glasom vabi, naj gremo za njim.

Ne gre nam v glavo, da je njegov klic nekaj, kar se dogaja, je danes. Mislimo, da se je to godilo v dneh apostol...