Ne maram refleksij. Vem, da morajo biti, ampak mi je to najbolj neprijeten in odvečen del vsakega projekta v župniji. (Eva)

Ker omenjaš projekte, predlagam, da namesto o refleksiji govoriva o vrednotenju ali evalvaciji. Ja, to je tisto, kar pride na vrsto na koncu neke izkušnje.
Do seminarja Nikoli brez učenja je bila tudi zame evalvacija nujno zlo. Vedno sem se je lotila s stisnjenimi zobmi. Odtlej pa je druga pesem. Zakaj?
Prvič: Zdaj mi je jasno, da izkušnja sama na sebi ni dovolj. Če si ne vzamem časa za razmislek, izkušnje samo kopičim. Od tega sama nimam nič. Drugi pa tudi ne.
Drugič: Prepričana sem bila, da pri evalvaciji presojamo, kaj je bilo dobro in kaj slabo. Presojanje pa je eden od glavnih razlogov, zakaj ob evalvaciji doživljamo odpor. Zato je jasno, da tega, kar nekdo pove, ne komentiramo. Lahko pa voditelj, če presodi, da je primerno ali potrebno, posamezniku postavi še kakšno podvprašanje.
Tretjič: Evalvacija je nekaj osebnega. Mo...