Sobota zvečer je. Otroci so ravnokar zaspali. Z možem sedeva k najinemu večernemu pogovoru in se dotakneva tudi te teme. Soboto za soboto premlevava isto vprašanje. Kdo bo šel jutri k maši? Samo mož? Samo jaz? Samo eden od naju in eden od otrok? Vsi? Nihče? Ker imava tri predšolske otroke, bi se bilo najlažje odločiti za zadnje vprašanje: nihče ne bo šel. Bo še najbolj mir. Ampak ne. Z možem sva mnenja, da s svojim zgledom že od malega vzgajava za vrednote, ki so nama pomembne. Otrokom želiva posredovati dar vere in izkušnjo Boga. Že na poti do cerkve se pogovarjamo o tem, kaj se bo med mašo dogajalo, zakaj hodimo k maši, kako molimo, kako se obnašamo itd. Zdi se, da nam je vsem vse »kristalno jasno«. A kaj, ko kmalu po začetku maše otroci že pozabijo, kaj smo malo prej govorili. Sedimo v prvih klopeh v majhni podeželski cerkvi, da bi laže sledili dogajanju. Težko mi je, ker vem, da majhni otroci težko sedijo eno uro pri miru in so tiho. Težko pa mi je tudi, ker vem, da s svojim gov...