Ko sem bila še v osnovni šoli, sem imela prav posebno navado. Po kosilu sem se za kake pol ure zleknila na posteljo in brala. To navado sem poimenovala »počitek po kosilu«, privoščila pa sem si jo zato, da sem si nabrala novih moči za popoldanske dejavnosti, domače naloge ali karkoli me je že čakalo tisti dan. Takrat še ni bilo interneta, zato sem si lahko privoščila »bralno razkošje«.

Potem pa je prišel računalnik. Tako sem po kosilu, namesto da bi vzela v roke knjigo, sedla za računalnik. Preverila sem elektronsko pošto, če me je morda čakalo kaj velepomembnega, preletela novice, ki jih vsekakor ne gre zamuditi … In tako se je začelo kopičiti! Vsak dan je bilo več stvari, ki sem jih morala »samo na hitro pogledati«. Klik sem, klik tja in ure so minevale. Verjetno ni treba posebej omenjati, da je bil na ta račun prislužen tudi kak minus zaradi nenarejenih domačih nalog.

Vendar pa sem pogrešala branje in trenutke, ko se potopiš v knjigo in v njen skrivnostni svet...