Večkrat sem, predvsem pri mašah za domovino, poskušala dobiti dovoljenje, da v cerkvi izobesim slovensko zastavo. V večini primerov ni uspelo. Odgovor se je po navadi v nekem nelagodnem tonu glasil: »Ah, tega pa morda raje ne bi.«
Po eni strani se trudim razumeti – verniki državne zastave v cerkvi niso vajeni in taka novost bi pri marsikom naletela na negodovanje v slogu: »Politika pa res ne sodi v cerkev!« Da bi se izognili takim opazkam, zastava raje ostane pospravljena v predalu. A s tem si delamo medvedjo uslugo. Je približno tako, kot če otroka ne bi naučili brati, ker to od njega zahteva nekaj truda, češ, da je do tedaj čisto dobro shajal, ne da bi poznal črke.

Misliti, da zastava in z njo vse, kar simbolizira (strokovnjaki se morda ne bodo strinjali, a zame zastava predstavlja državo, narod, domovino, jezik, državne voditelje, kulturo …), ne spada v cerkev, ima po mojem mnenju podobno hude posledice. Za domovino molimo, a zaradi »politične korektnosti« oziroma »...