»Moje veselje je pri človeških otrocih« (Prg 8,31).

Danes smo povabljeni, da se ustavimo pred največjo skrivnostjo naše vere – skrivnostjo Svete Trojice. Da bi lahko vstopili vanjo, nam je podarjena presenetljiva podoba stvariteljske modrosti iz Knjige pregovorov. Predstavljena je kot stavbenica pri Stvarniku, navzoča pri njegovem delu, ki se ga veseli kot otrok nečesa enkratnega. Z njenimi očmi zremo delo Boga – pozoren načrt, da bi bilo vse v stvarstvu popolno, da bi zemlja imela temelje, da morje ne bi prestopilo svojih meja, da bi bilo nebo utrjeno. Gre za čudenje nad delom, ki ni naključno, in v to čudenje smo povabljeni tudi mi. Tudi mi se po besedah modrosti veselimo vsega, kar dela Bog, dokler ne zaslišimo besed, ki prebudijo še večje čudenje: »Moje veselje je pri človeških otrocih.« Mi, človeški otroci, smo veselje Boga, veselje modrosti, ki jo je krščansko izročilo poistovetilo z Božjim Sinom.

Tako se nam razodene bistvo skrivnosti Svete Trojice...