Navadno se skušam držati načela, da je življenje precej lažje, če se vsi držimo dogovorjenih rokov. S tem odpade neljubo čakanje, pa naj gre za zmenek za kepico sladoleda ali pa ko nekdo čaka na odgovor, brez katerega ne more nadaljevati svojega dela. Trudim se, da ne bi zamujala, a mi kljub vsemu včasih uspe zamuditi. Zakaj? Ne vem. Morda zato, ker skušam preveč stvari opraviti v prekratkem času in se mi včasih preprosto ne izide. Morda zato, ker se mi včasih trije tedni do roka zdijo dolgi vsaj tri mesece, trije dnevi do roka pa kot zadetek na loteriji. Morda zato, ker včasih preprosto ne znam reči »ne«. Morda zato, ker v jutranjem dvoboju z budilko običajno zmagam jaz. Ali pa zato, ker se pod pritiskom iztekajočega se roka rojevajo boljše ideje? Odgovor se verjetno skriva v kombinaciji vsega naštetega, moji razlogi za občasno zamujanje pa so najbrž povezani tudi z različnim dojemanjem hitrosti minevanja časa (včasih je ura dolga še celih 60 minut, medtem ko je 60 minut vča...