Govoril je o tem, da kot humanistični intelektualec v svetu popolne negotovosti nima nikakršne poklicne perspektive; da s par generacijskimi kolegi snujejo projekt, s katerim bodo prikazali uporabnost svojega znanja za marketinške storitve; o vsesplošni nekompetentnosti teh in onih ljudi na položajih, ki so mi bili, ker smo pač v Sloveniji, povečinoma znani. Govoril je z značilno hlastno distanco, ki je znamenje prizadetosti in obenem njeno neprepričljivo zanikanje; govoril je zajedljivo, s precej poenostavitvami in pretiravanji, lastne intelektualne sposobnosti pa je opisoval v sumljivo drugačnem tonu. Vendar sem mu kljub temu rahlo zadržano pritrjeval: z marsičim sem se tako ali tako strinjal, malo pa tudi za spodbudo mlademu, nadarjenemu človeku, čigar zgodba se je začela netipično, a je brez njegove krivde zašla v tako tipično slepo ulico. Moja naklonjena pozornost ga je očitno spodbudila: prešel je v besedni galop in sploh ni opazil, kdaj je razsodnost zdrsnila iz sedla. Ali pa...