Kadar v slovnici govorimo o spremembah (razvoju, zapletih, napakah), se redko ustavimo pri stopnjevanju pridevnikov – kakor da je v tem delu jezikovnega sestava vse trdno, jasno, brez težav, primerljivih z očitki o izgubljanju dvojine, opuščanju zanikanega rodilnika, polovičnem vikanju ipd. Po šolsko povemo, da se stopnjujejo lastnostni pridevniki, ne pa vrstni in svojilni (morski, sestrin); da poznamo dvostopenjsko in tristopenjsko stopnjevanje (lep – prelep; lep – lepši – najlepši) in da imamo za stopnje dva izrazna načina – obrazilnega (lep-ši) in opisnega (bolj zelen). Kot izhodiščno možnost obravnavamo obrazilno stopnjevanje, opisno pa kot omejeno na nekatere pomensko ali besedotvorno določljive skupine (barve, po nastanku deležniki, izpeljanke z nekaterimi stopenjskimi priponami: zelen, vroč, muhast) in na seznam besed, ki si jih je treba posebej zapomniti (npr. bolan, tuj, bled). Potem še preletimo nekaj nadrobnosti v zvezi s...