Ob prebiranju Janezovega evangelija se mi vedno znova poraja preprosta prispodoba iz vsakdanjega življenja. V kuhinji je čebula nepogrešljiva, je tudi zdravilna: vzbuja tek, pospešuje prebavo, odvaja vodo, pomirja, znižuje krvni tlak, učinkuje pri vnetju grla, kašlju in astmi, znižuje sladkor v krvi, deluje razkužilno. Je rastlinski antibiotik. Preden jo uporabimo za pripravo jedi, jo moramo olupiti. Hitro opazimo njeno sestavo. Kolikor bolj jo lupimo, plast za plastjo, toliko bolj se razodene v svojem jedru in v svoji intenzivnosti. Kar sama opozarja nase, njen oster vonj spodbuja solzenje. Ko jo pražimo, zadiši in naredi kuhinjo za prijeten in vabljiv prostor.

S temi občutki lahko beremo vrstice Janezovega evangelija, ki v svoji »čebulni sestavi« ponujajo svojevrstno potovanje k bistvu skrivnosti Boga in človeka. Ustavimo se ob eni od njih. »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14, 2...