Sedemdesetletnik – pesnik, domoljub



Ob misli na pesnika Toneta Kuntnerja se zazrem v obraz, ki mu iz duše kakor iz vulkana drvijo besede iz Prešernovih, Cankarjevih, Župančičevih in lastnih pesniških besedil – z motivi domovine, svobode, ljubezni, naroda, zemlje, rojstva, družine, matere, očeta, rojakov na vseh celinah sveta (čar naše besede je ponesel v Avstralijo, Argentino, Ameriko, Kanado, Nemčijo, Švico, Belgijo, Francijo, Avstrijo, Madžarsko – in še kam). Z vsem tem ga najdem v siloviti dinamiki sodobnega sveta, a ne s smrtonosno velnico raket, temveč z bolečino svojega žlahtnega srca; v raztreščeni, razvpiti, vsestransko trpko načeti svet stopa s pokojem davnine.

Kadar stopam mimo njegove skromne hiške na Galjevici v Ljubljani, ga čutim v njegovi zaljubljenosti v kmetsko domačijo, v čudežnem svetu njegove Marije Snežne, Trat, Špičnika, skrivnostnih goricah, šepetu gozda nad njimi, na samotnih poteh, med prep...