Taizéjska srečanja so kot mozaik tisočerih dejanj, ki se povezujejo v eno samo sliko – podobo občestva z Bogom in drug z drugim.

Kamenček v mozaiku je tudi prostovoljka Wiesława Klemens, fotografinja, ki del svojega časa in svoje talente deli z drugimi zato, da bi lahko vsi doživeli lepoto tega občestva.



O Taizéju je prvič slišala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila še otrok. Všeč so ji bili spevi in vedela je, da je to neki nenavaden kraj, kjer je veliko mladih. Ko je odrasla in so potovanja v tujino postala lažja in dostopnejša, je šla poleti 1991 z župnijsko skupino za teden dni v Taizé. Všeč ji je bilo in odločila se je, da se bo vrnila sama in ga poskusila bolje spoznati. In ker se ji je zdelo, da še ne razume vsega, se je vračala, v poletnih mesecih tudi za več tednov kot prostovoljka: »Zanimivo je, koliko mladih se v Taizéju počuti 'doma' ne glede na to, od kod prihajajo. Tisti, ki pridejo, lah...