Pomoč potrebnim seže pri nas visoko in daleč.

Ta čas so praznični krožniki pospravljeni in ostanki z njih že zdavnaj v smeteh. Zmota; to sodi v zgodovino! Zdaj poslušamo, da tiči vsak peti državljan na pragu revščine, vsak drugi otrok pa je lačen.

Mami, lacna! Mami seže v torbico in ponudi živahni deklici makovko. Ampak lačno dete se samo namrdne. Očitno spada pod številko ena.

Od rojakov je eden novo leto pričakal na oddaljenem Baltiku, eden s soprogo na Novi Zelandiji, dva v Dubaju. Oni peti državljan pa doma, torej na pragu revščine. Toda, kako neki je z višino praga, na kateri se začenja naše siromaštvo? Kak prijazen izlet si najbrž vsakdo lahko privošči, posebno če se nad makovkami ne zmrduje. Petičnež mogoče tudi ne prazni denarnice samo zase.

Dober dan in dober večer, pomanjkanje. Ob (še) prepolnih trgovinah in ob našem velikem apetitu po dobrinah ravno v času, ko nas res že obiskuje kri-za. Če morda kdo ne ve: kriza ima vonj krvi! Pred tem...