Vsakič, ko vstopimo v novo leto, stopi v ospredje misel in želja po miru. Ne le v voščilih, ki si jih izmenjamo, tudi v liturgiji, v medijih, javnosti, na ulici, v trgovinah. Nekje globoko v nas vseh pa le lebdi misel, da bo konec tega istega leta, v katero smo vstopili, črna kronika prav tako črna kot v letu poprej, da bodo prizori vojne, vstaj in uporov polnili strani časopisov in televizijskih dnevnikov, da bodo uboji, nasilje, kršenje in teptanje človekovih pravic še vedno v polnem teku.

Dveh novoletnih dni se bom vedno rad spominjal. Prvega, ko sem imel srečo, da sem ga pred več kot tridesetimi leti doživel na Trgu sv. Petra v Rimu, za časa papeža Janeza Pavla II. Ob njegovem nagovoru o miru med ljudmi in med narodi je v množici, ki je do zadnjega kotička napolnila Trg sv. Petra, zavladal nenavaden notranji občutek miru. Spomnim se, da smo si po njegovem nagovoru in blagoslovu spontano segli v roke in se objeli ljudje, ki se nismo poznali, ljudje z vseh koncev sveta. D...