Zadnje čase opažam, da kristjani včasih prevzemamo besedišče in način govora tistih, ki jih sicer obsojamo kot agresivne in nestrpne. Sploh če beremo objave na socialnih omrežjih ali na spletnih portalih, razlik v retoriki med kritiki komunizma in kritiki Cerkve prevečkrat ni. Podobno se dogaja tudi v politiki in med publicisti.­ Marsikdaj rjovemo drug čez drugega. Bistvena je sicer razlika, da (vsaj ponavadi) eni govorijo z argumenti in temeljijo na resnici, drugi pa so brez njih, a odgovoriti na nasilje z nasiljem – niti z besednim – pač ne sme biti v domeni krščanstva.

Jasno je, da imajo tisti, ki jih je režimska oblast v prejšnjem sistemu utišala in so še danes večkrat potisnjeni v drugorazrednost, veliko željo in vso pravico (!) govoriti o krivicah, ki so se jim zgodile, in predvsem o resnici, ki je bila in je (deloma) še zamolčana. Vemo tudi, da so tisti, ki želijo to resnico še vedno prikrivati, neizprosni – ostri, nasilni, sredstev ne izbirajo. Toda ali jim bomo odg...