Kam je poniknila zahvala za živ­ljenjsko pomembne dobrine?

Posušeni strugi nismo hvaležni za vodo, ki nam jo je prej dajala. To je zapisal modrec iz daljnega kraja. Ni treba biti prav zelo pameten, vsak je že kdaj okusil grenko nehvaležnost. Ali pa je drugemu povzročili razočaranje. Ostaja pa vprašanje, koliko smo tankovestni, ne le rahločutni. Premoremo kar nekaj priučene olike, a kam je poniknila nenehna zahvala za življenjsko pomembne dobrine? Na primer kar za vodo, ki »mnogo koristi, ponižna, dobra in čista«. Za gozdove, ki so pljuča svetá, in za zrak, da sploh lahko živimo. Prva hvaležnost za stvarstvo gre Stvarniku, naslednja stvariteljem takih okoliščin, da v njih lahko koristno delujemo. Tudi ustvarjalcem vsega lepega.

Naša suverenost ni zadnja dobrina, za katero naj bomo hvaležni, zveza Schumannovih zvezd ni utesnjevalni obroč naše ekonomije in nacionalnosti. Če je osebna in skupna hvaležnost dovolj zavestna, zna preleteti stoletja in se pomuditi ob klj...