Zjutraj se odpravim od doma. Mimogrede brezbrižno pozdravim sosedo, ki jo srečam na hodniku, in odhitim na avtobus. Tam pa sami zaspani obrazi, namrgodeni in neprijazni. Pridem na faks, kjer nas profesor razveseli s svojo »dobro« voljo. Verjetno je vstal z levo nogo, pomislim sama pri sebi.

Kamorkoli grem, srečujem ljudi slabe volje. Tako malo je prijaznosti in lepih besed. Kot da so prijazni ljudje že izumirajoča vrsta. Prodajalka v trgovini, utrujena in naveličana, učitelji, ki imajo polno glavo dela in skrbi ter se morajo vrh vsega ukvarjati še z (ne)disciplino svojih učencev, sodelavci v službi, ki svojo slabo voljo stresajo na vse okoli sebe ..
.
Vsak od nas ima kdaj slab dan in prav gotovo je nemogoče biti štiriindvajset ur na dan in sedem dni v tednu dobre volje. Pa vendar, ali je potrebno, da zato, ker smo mi slabe volje, spravljamo v slabo voljo še druge? Ali smo s tem naredili kaj koristnega? Pogosto rečemo, da je razpoloženje nalezljivo. Zakaj torej ne b...