Upanje levice nikoli ne ugasne. Zdaj pa se je še tem bolj razplamtelo, ko so prejšnjo soboto na paradržavni proslavi v Stožicah dokončno obglavili pop glasbo, kakršno smo poznali glasbo urbanega upora in/ali hedonizma , in na njeno mesto ustoličili za silo in po sili posodobljeno revolucionarno glasbo iz minulih vojn in razrednih konfliktov. Resurekcija partizanskega zborovskega petja je eden najbolj reakcionarnih, asocialnih in obenem neverjetnih fenomenov, kar smo jih doživeli v zgodovini popularne kulture. Pa ne samo slovenske. Pa tudi ne samo v kulturi. Popularni slovenski izvajalci ne dobijo zlate plošče, temveč predsednikov zlati red za zasluge.